»Zakaj bela zastava? Moj oče se pred ničimer ni predal.«

»Zanimalo me je, ali lahko pripravim 275 000 ljudi, da izkusijo brezpogojno ljubezen, v tišini.«

»Pred občinstvom naj opravi obdukcijo njegovega umorjenega sina.«

»Ali ga lahko spremenite v ljubljenčka, kot ptička, ali pa ga date na povodec za svoje hčerke?«

»Želim, da bi ljudje moje delo videli kot rehabilitacijo zaničevanih vrednot in ... goreče praznovanje.«

»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«

»Prepričana sem, da bi bil moj oče zelo ganjen, saj je bila Italija zanj vedno kot druga domovina.«

»Hkrati ima kapela tudi svojo sporočilnost, za katero umetnika pustita, da 'diha' z njima.«

»No, to je povsem moja ideja. Preprosto sem želel, da se mi to prizna.«